Opis stez

Štiri steze – tri področja inkluzivnega učnega okolja in vzgoje za pravičnost

Podrobnejši opis predstavlja orodje v pomoč praktikom za umestitev svojega primera v izbrano stezo in v oporo pri predstavitvi.

1. Socialno učno okolje: Predstavlja tisti vidik učnega okolja, ki zadeva odnose, klimo in kulturo zavoda, vzgojne stile in pristope, vodenje razreda, vrednote in prepričanja … Dobre prakse s področja socialnega učnega okolja lahko med drugim vsebujejo strukturirane opise praks, kot so npr.:

  •  skrb za spoštljive, podporne, pravične in reflektirane odnose med vsemi deležniki, sistematična gradnja šolske klime in kulture;
  • zagotavljanje možnosti za dejavno vključevanje vseh otrok, mladostnikov, odraslih v učečo se skupnost;
  • skrb za močne točke, potenciale in vrednote vseh deležnikov;
  • skrb za čustveno odpornost in odpornost do neuspehov pri vseh deležnikih;
  • prizadevanje za sistematično krepitev čustvene in socialne pismenosti, empatije ter solidarnosti ter skupnostne skrbi;
  • premišljeno ravnanje ob primerih neželenega vedenja s poudarkom na dolgoročnih, v izboljšanje vedenja usmerjenih strategijah v primeru ponavljajočega se neželenega vedenja;
  • reflektiranje in negovanje premišljenih vzgojnih pristopov, npr. kombinacije spodbudnosti in odločnosti, strukture in stopnjevane opore, omogočanje vključenosti in sodelovanja v vseh ključnih procesih ter izkušanja, da je odraslemu kot pomembnemu drugemu mar za otroke, učence in ostale;
  • učinkovito prepletanje štirih podsistemov (otrok/učenec/dijak/odrasli, oddelek/skupina, vzgojno-izobraževalni zavod in širše okolje), ki med seboj učinkovito sodelujejo;
  • pojmovanje kakršne koli različnosti med učečimi se kot medsebojno bogatenje (npr. otroci iz drugih kultur predstavijo svojo kulturo drugim učencem, jih naučijo nekaj besed iz svojega maternega jezika);
  • informiranje otrok/mladostnikov/odraslih o nadaljnjih možnostih izobraževanja (povezovanje šol/ustanov z lokalnim okoljem), štipendiranja in zaposlitve, saj je zaposlitev dolgoročno tista, ki jim bo omogočila družbeno vključenost, samostojnost in socialno mrežo;
  • skrb za socialno vključenost (potreba po varnosti in pripadnosti) vseh, ne glede na položaj učečega se: spodbujanje solidarnosti, medvrstniške (učne) pomoči, medkulturnega dialoga.

2. Fizično učno okolje: predstavlja tisti vidik učnega okolja, ki zadeva arhitekturo, opremo zavodov in razredov/skupin, okolico, urejenost, premišljen izbor barv, ureditev, sedežni red oz. možnost prožnih prilagoditev, čistočo, raven hrupa, temperaturo, osvetljenost … Dobre prakse s področja fizičnega učnega okolja lahko med drugim vsebujejo strukturirane opise praks, kot so npr.:

  • oprema vzgojno-izobraževalnega zavoda, ki zagotavlja občutek varnosti in spodbude za raziskovanje, učenje in druženje, a tudi za počitek in regeneracijo za vse deležnike in pri tem upošteva različne potrebe udeležencev;
  • okolica, ki vse to podpira, vključno z zadostnim obsegom zelenih površin, telovadnih orodij in igral, a tudi nestrukturiranega prostora;
  • urejenost – učinkovita kombinacija strukture in sproščenosti, prilagodljivosti in prožnosti;
  • dejavniki barv, svetlobe, ureditev;
  • sedežni red oz. možnost prožnih prilagoditev za različne namene, oblike in metode dela ter organiziranosti v različne ciljne skupine;
  • čistoča, raven hrupa, temperatura, osvetljenost.

3. Didaktično in kurikularno učno okolje: odzivnost na različne potrebe učečih se, upoštevaje ranljive skupine,  prilagodljivost pristopov, oblik in metod poučevanja ter načinov učenja potrebam učečih se, njihovi razvojni stopnji in kognitivnim oz. spoznavnim ter učnim načinom, spodbujanje učenja, ki temelji na globljem razumevanju. Dobre prakse s področja didaktičnega in kurikularnega učnega okolja lahko med drugim vsebujejo strukturirane opise praks, kot so npr.:

  • odzivnost na različne potrebe otrok, učencev, dijakov, odraslih, upoštevaje posebne skupine;
  • prilagodljivost pristopov, oblik in metod poučevanja ter načinov učenja potrebam učečih se, njihovi razvojni stopnji in kognitivnim oz. spoznavnim ter učnim načinom;
  • spodbujanje učenja, ki temelji na globljem razumevanju in uporabi različnih spoznavnih (miselnih) postopkov z namenom spodbujanja znanja na različnih taksonomskih ravneh pri vseh učečih se in s prilagajanjem njihovim zmožnostim – po potrebi s stopnjevano podporo;
  • spodbujanje prečnih veščin, kot so kreativnost, raziskovanje, iniciativnost, delo z viri, digitalnimi orodji, kritično mišljenje, interdisciplinarno povezovanje;
  • pozornost na prikriti kurikul;
  • poglobljena kakovostna in kvalitativna povratna informacija (npr. kot je v formativnem spremljanju);
  • premišljeno, pregledno, v učnih načrtih in na ciljih utemeljeno načrtovanje na ravni strokovnih delavcev (priprave) in zavoda (letne priprave, LDN, razvojni načrt);
  • dodatno za upoštevanje posebnih skupin.

4. Vzgoja za pravičnost: pravičnost v izobraževanju je bistven element družbene pravičnosti in je tesno povezana z enakostjo, zato jo v prvi vrsti razumemo kot enakost izobraževalnih možnosti, ki je neobhodni pogoj za to, da imajo vsi enake možnosti za uspeh v življenju; pod vzgojo za pravičnost lahko razumemo različne vidike procesa, ki se nanašajo na vsebine in cilje izobraževanja, ki posebej tematizirajo različne vidike pravičnosti in pri učečih se izgrajujejo vrednostno naravnanost k pravičnosti in razumevanje njenega koncepta. Dobre prakse s področja vzgoje za pravičnost lahko med drugim vsebujejo strukturirane opise praks, kot so npr.:

  • refleksija praks vzgojnega delovanja VIZ, ki spodbuja in modelira etični razvoj učečih se strokovnih delavcev;
  • oblikovanje vzgojnega načrta zavoda in šolske kulture z izpostavitvijo družbenih vrednot, ki zagotavljajo pravičnost;
  • načrtovanje in izvajanje dejavnosti na ravni kolektiva, tima, zavoda in skupine/oddelka za krepitev vrednot demokratične družbe (upoštevajoč zakonodajo in človekove pravice);
  • načrtovanje in izvajanje dejavnosti, temelječih na splošnih družbenih vrednotah, ki jih opredeljuje Splošna deklaracija človekovih pravic;
  • spodbujanje razprave, načrtovanje in izvajanje dejavnosti (npr. programov, delavnic), ki vključujejo vrednote in etična načela, kot so pravičnost, svoboda, enakost ipd.;
  • razprava o kršitvah človekovih in otrokovih pravic, o različnih družbenih vlogah (biološki in družbeni spol), stereotipih, predsodkih, diskriminaciji;
  • vzpostavljena in oblikovana jasna pravila v zavodu (enaka, nepristranska obravnava učencev pri ocenjevanju znanja, nagrajevanju, kaznovanju … ) in glas učečega se.